Skozi okno spremlja, kako izginja družinska dediščina

Postopek za vrnitev premoženja, ki je bilo nekdanjim lastnikom odvzeto po drugi svetovni vojni, se v primeru družine Majdič vleče že dolgih 34 let. "Moj oče kot pooblaščenec in skrbnik Majdičevega premoženja zahteva vračilo v naravi, oblast pa se temu iz meni nerazumljivih razlogov upira. Po vseh teh letih še vedno nič ni rešeno, zadeva je še vedno na prvi stopnji. Edina stvar na celem Majdičevem otoku, ki nam je bila vrnjena, je nekdanji bazen, za katerega je občina ugotovila, da nima nobene vrednosti in ga je bilo ceneje vrniti kot podreti. Mi smo ga obnovili in zdaj tam obratuje bistro, ki ga vodi moj brat. Ampak tudi v tej zgodbi še vedno dobivamo polena pod noge," odkimava Samo Gros.

Kljub nerešenim postopkom je investitorju, podjetju Eltim, ki je stavbo kupilo januarja letos, uspelo dobiti gradbeno dovoljenje za objekt, ki je bil leta 2022 močno poškodovan v požaru. V njem namerava zgraditi 32 stanovanj, delavci pa so stroje zagnali prejšnji teden. "Projekt izvajamo skladno z zahtevami Zavoda za varstvo kulturne dediščine, s čimer zagotavljamo spoštljiv odnos do zgodovinskega značaja objekta in njegove okolice. Ohranili bomo značilno stavbno zasnovo, prepoznavne gabarite in arhitekturno podobo nekdanjega mlina. Posebno pozornost namenjamo oblikovanju fasad, značilnemu ritmu okenskih odprtin in dvokapni strehi. Stanovanja bodo zasnovana v skladu s sodobnimi bivanjskimi standardi, z ložami in funkcionalnimi tlorisnimi rešitvami," je ob predstavitvi projekta povedal Darko Perko, lastnik in direktor podjetja.

Gros, ki je videl gradbeno dovoljenje, je prepričan, da to ne drži. "V papirjih je sicer na prvi pogled nekoliko zavito, vendar je tistemu, ki stavbo pozna, po opisih jasno, da nameravajo podreti vse, razen tistega, kar meji na sosednje stavbe ali cesto. To ni rekonstrukcija, to je novogradnja! Ampak če bi to napisali, bi dovoljenje dobili veliko težje!"

Majdičevi so bili pomembno povezani z industrijskim razvojem Kranja, a Gros v rušenju zidov ne vidi le izginjanja stare industrijske stavbe. "Gre za dediščino mojega pradeda, ki se je v svojem življenju zelo trudil in dajal kruh marsikateremu Kranjčanu."

Družinska zgodovina zanj ni le vprašanje premoženja. Gre za odnos, ki ga je imela družina do mesta in njegovih prebivalcev. "Moja stara teta Marica je bila vsako leto krstna botra osmim ali desetim otrokom. To je pomenilo, da je vsak ob krstu dobil uro, hkrati pa se je lahko kadar koli obrnil nanjo po pomoč."

Po pripovedovanju njegovih prednikov je bil Majdičev log nekoč celovit gospodarski in družabni kompleks z elektrarno, žago, parkom, teniškim igriščem in paviljoni. "Moj oče Vitomir se še spominja, kako so se otroci v njem igrali. O nekdanji podobi območja pričajo tudi številne fotografije."

Majdičev mlin so povojne oblasti podržavile po drugi svetovni vojni, postopek za vrnitev premoženja pa se je začel 10. marca 1992. Medtem ko je družina po osamosvojitvi zahtevala vrnitev premoženja, je mlin večkrat menjal lastnike.

Leta 1989 ga je kupil kranjski mesar Anton Arvaj. "Že takrat so bile po našem mnenju transakcije sporne, ker so skrivali premoženje, saj je denacionalizacijski zakon določal moratorij. Že takrat smo se mi začeli upirati," pravi Gros. Ko je Arvaj zašel v finančne težave, so njegovo podjetje prevzele Loške mesnine, ki so konec leta 2018 postale tudi lastnice mlina. Leta 2020 je nepremičnina prešla na škofjeloško podjetje Lango Plus, leta 2022 pa na podjetje Naš mlin, katerega solastnik je bil eden od bratov Odlazek. "Denacionalizacija je dolgo stala na točki nič. Prihod enega od bratov Odlazek in podjetnika Sebastijana Zupanca pa je bila prelomnica – takrat se je iz nič hitro povzpelo na sto. Potem je to kar krožilo in vsak je hotel graditi stanovanja, a Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije se je temu dolgo časa upiral," opisuje Gros.

Upravna enota Kranj je leta 2022, potem ko je Majdičev mlin že prešel v last Našega mlina, končno izdala denacionalizacijsko odločbo, po kateri se vračilo upravičencem določi v državnih obveznicah, ker v naravi ni možno. A Majdičevi so se na odločbo pritožili in uspeli, zato se je postopek vrnil na prvo stopnjo.

Družina pa ni zgolj čakala na odločitev države, pač pa je poskušala najti lastno rešitev. Samo Gros je bil pripravljen mlin odkupiti od Loških mesnin. "Imeli smo sestanek in tudi glede cene smo se že nekako dogovorili – pogovarjali smo se za okoli 120.000 evrov. Namen je bil, da mlin prevzamemo mi, oni izstopijo iz zgodbe, potem pa denacionalizacija teče znotraj družine, kar bi bilo verjetno najlažje."

Gros, ki je od očeta prevzel podjetje za izdelavo kmetijskih strojev, je želel v spodnjih prostorih mlina ponovno vzpostaviti industrijsko dejavnost, v zgornjem nadstropju pa urediti mlinski muzej. "To bi bila res zanimiva zgodba za Kranj. Stavba takrat še ni bila pogorela, zato je ne bi bilo treba rušiti, ampak bi jo samo obnovili."

A načrt se je zapletel pri kulturnovarstvenih pogojih. Ker območje leži znotraj zavarovanega območja mestnega jedra Kranja, mora vsak projekt upoštevati pogoje pristojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. "Z očetom sva se odpravila na zavod s tremi pogoji. Dva nista bila težava, zapletlo pa se je pri pet metrov širokih vratih, ki bi jih zaradi proizvodnje potrebovali na pročelju. Čeprav smo jim poskušali iti naproti in smo zagotavljali, da smo prilagodljivi in da vrata ne bi bila opazna, se je ustavilo."

Zato so od te ideje odstopili in čakali.

Vmes se je po Grosovih besedah zgodil dogodek, ki ga danes razume kot enega ključnih v celotni zgodbi. Uradnica na upravni enoti, ki vodi denacionalizacijski postopek za Majdičeve, naj bi enemu od vmesnih lastnikov izdala pisno izjavo, da je postopek denacionalizacije končan.

"Oče jo je vprašal, ali je to res, pa je odgovorila, da ne. Pozneje smo točno to izjavo uspeli pridobiti. Oboje – tako izjavo kot njen odgovor, da je ni napisala, imamo v pisni obliki. Uradnica je zdaj ovadena oziroma se zoper njo vodi kazenski postopek zaradi domnevnega izdajanja lažnih dokumentov."

Družina je takšne dogodke sprva razumela predvsem kot nagajanje. "Zdaj pa vidim neko sosledje z naklepom. Končna posledica tega naklepa pa je gradbeno dovoljenje, ki ga ima zdaj podjetje Eltim," je kritičen naš sogovornik.

Prepričan je, da je omenjeno gradbeno dovoljenje sporno, zato ga izpodbijajo s pritožbo, z začasno odredbo bodo tudi poskušali doseči tudi zadržanje del. "Po vseh indicih, ki jih imamo, se to v normalni državi ne bi smelo zgoditi. Preveč stvari je narobe."

Kot prvo, denacionalizacijski upravičenec bi po zakonu moral biti stranka v postopku pridobivanja kulturnovarstvenega mnenja, poudari. "Z očetom sva zahtevala, da naju vključijo, vendar se to ni zgodilo. Odvetnik se je pritožil, vendar je zavod pritožbo ministrstvu poslal šele po štirih mesecih. Vmes pa so v enem mesecu izdali kulturnovarstveno mnenje. In v njem nenadoma ni več problem, da bi se v stavbi uredila stanovanja in da bi v pročelju naredili pet- ali šestmetrsko odprtino oziroma nišo za parkiranje."

Drugi Grosov očitek je že omenjena vrsta posega v stavbo – gradbeno dovoljenje je bilo izdano za rekonstrukcijo, čeprav naj bi investitor načrtoval odstranitev skoraj celotne stavbe in gradnjo nove. Prepričan je, da so se za postopek rekonstrukcije odločili zato, ker bi bilo dovoljenje za novogradnjo težje pridobiti. Parcela je namreč v celoti pozidana, potrebna pa bi bila tudi soglasja, zato meni, da gre za izigravanje pravil.

Naš sogovornik tudi dvomi v besede lastnika podjetja Eltim, da o nerešenem denacionalizacijskem postopku ne ve nič. "To je milo rečeno norčevanje. Teoretično je nemogoče, da tega ne bi vedel. Ko smo dobili informacije, da se nekaj dogaja, je naš odvetnik vložil zahtevo za vpogled v gradbeno dovoljenje. Le deset minut po tem so ga na upravni enoti elektronsko žigosali. Zelo majhna verjetnost je, da je to naključje."

Na upravni enoti so postopke izpeljali, pritožbo pa naj bi ministrstvu v reševanje poslali šele štiri dni pred izdajo gradbenega dovoljenja. Gros meni, da je vso to naglico mogoče razumeti tudi v luči ekonomskih interesov. "Zakaj so tako pohiteli, si lahko mislimo – kapital in ogromni zaslužki pri gradnji stanovanj, sploh v takih primerih, ko so zemljišče dobili praktično zastonj. Celotno dogajanje mi osebno povzroča – bom previden z besedami – zelo velik sum, da so se podajale kuverte. Ne obtožujem, mislim si pa lahko."

Velik požar, ki je Majdičev mlin zajel leta 2022, mu je zelo sumljiv. Še živo se spominja tiste noči. "Z ženo sva šla ravno spat, rolete sva že spustila, ko sem skoznje zaznal nenavadno svetlobo. Dvignil sem jih in zagledal ogromne plamene. V desetih minutah je gorela cela stavba."

Na njihovi hiši je med požarom nastalo za več kot 60.000 evrov škode. "Evakuirali so nas, jaz pa sem se na lastno pest vrnil v hišo. V zgornjem nadstropju, kjer je bilo še golo ostrešje, se je les skozi opeke tako segrel, da so tramovi pokali, kot da bi nekdo po strehi metal petarde. Prav grozljivo je bilo. Les je bil tako vroč, da si se spekel na njem. Frčado sem sam polival z vodo, resnično me je skrbelo za hišo."

V požaru je na mlinu nastalo za 200.000 evrov materialne škode. Kranjsko okrožno sodišče je 57-letnika spoznalo za krivega povzročitve splošne nevarnosti in ga obsodilo na eno leto pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo štirih let. A Gros dvomi v njegovo krivdo.

"To je bil brezdomec, ki je spal v severnem delu mlina, kjer naj bi si zakuril v gašperčku in povzročil požar. Jaz pa sem iz okna videl, da je začelo goreti pri skrajnih južnih oknih. In to ne spodaj, ampak zgoraj. Požar se je tudi razširil izjemno hitro. Res je, da je bila stavba znotraj lesena, ampak kljub temu se ogenj ne bi smel tako hitro širiti. Mislim, da je moral nekdo nekaj politi. Gorelo je tako močno, da so bili ogorki pet kilometrov stran."

Svoje mnenje je, kot pravi, povedal na sodišču, kamor je bil vabljen kot priča. "Kaj so oni naredili s tem, pa ne vem."

Za družino Gros je pomembno tudi vprašanje, kaj bi pomenila vrnitev premoženja po več desetletjih. Mlin po požaru nima več enake vrednosti kot pred njim, država pa je z dolgotrajnim postopkom povzročila dodatno škodo, so prepričani. "Vračilo v naravi avtomatično pomeni tudi odškodnino za nezmožnost uporabe. Mlin zdaj ni vreden skoraj nič, po požaru je imel celo negativno vrednost. Veliko pa je vredno to, kar je država povzročila v 35 letih. Tega se zdaj verjetno zavedajo," še pravi Gros.

Pravice iz denacionalizacije zdaj po njegovih besedah lahko uveljavlja že okoli 35 ljudi. Čeprav so izgubili precej zaupanja v institucije, napoveduje, da se bodo še naprej borili z vsemi pravnimi sredstvi. Zdaj namreč ne gre več le za moralno, temveč za materialno škodo.

Po njegovem mnenju se mora država po več desetletjih končno odločiti, kako bo rešila odprto denacionalizacijo. "Naj sprejmejo spremembo zakona o denacionalizaciji, da denacionalizacijski upravičenci nimajo pravice sodelovati v postopkih, in naj naredijo po svoje. Ne pa tako. Če prodaš neko stvar, jo prodaš. Če jo podariš, jo podariš, in potem to, kaj obdarjenec ali kupec dela z njo, ni več tvoja stvar. Če ti jo ukradejo, potem pa nastane težava," sklene.

Po pogovoru z Grosom smo odgovore iskali tako na občini, kot na upravni enoti in pri kranjskem Zavodu za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS). Tam so pojasnili, da so 2. junija letos izdali kulturnovarstveno mnenje za rekonstrukcijo Majdičevega mlina in spremembo njegove namembnosti v večstanovanjski objekt. "Mnenje je bilo izdano na podlagi predložene in dopolnjene projektne dokumentacije, predhodno izdanih kulturnovarstvenih pogojev ter varstvenega režima za staro mestno jedra Kranja. Projektna dokumentacija sprva ni bila v celoti skladna s kulturnovarstvenimi pogoji, zato je Zavod zahteval njeno uskladitev. Kulturnovarstveno mnenje je bilo izdano po predložitvi popravljenih projektnih rešitev in strokovni presoji njihove skladnosti z varstvenimi režimi za urbanistični spomenik Kranj - Mestno jedro (EID 1-00274)."

Izpostavili so, da se pritožnik ni pritožil zoper kulturnovarstvene pogoje, saj pritožba zoper te po Gradbenem zakonu sploh ni dovoljena, pač pa zoper sklep o zavrnitvi njegove zahteve za priglasitev udeležbe v postopku pridobivanja kulturnovarstvenih pogojev. "Njegova zahteva za priglasitev udeležbe je bila namreč zavrnjena, ker kulturnovarstveni pogoji in mnenja v skladu z Gradbenim zakonom niso upravni akti in je postopkih njunega pridobivanja edina stranka oseba, ki zahteva izdajo teh aktov," so opisali konkreten primer.

Poudarili so še, da je preverjanje pravic gradnje v pristojnosti upravnega organa, ki vodi postopek izdaje gradbenega dovoljenja, njihov organ pa ne presoja in ne odloča o denacionalizacijskem postopku. Gradbeno dovoljenje je 28. septembra 2026 izdala Upravna enota Kranj. "Z izdajo kulturnovarstvenega mnenja se je zaključila faza presoje projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, ne pa tudi vloga ZVKDS pri izvedbi posega. Investitor je namreč dne 19. oktobra 2026 predložil projektno dokumentacijo za izvedbo, ZVKDS pa bo izvajal strokovni konservatorski nadzor nad deli, kot je to v njegovi pristojnosti."

Na Upravni enoti Kranj so za 24ur.com potrdili, da še vedno vodijo denacionalizacijski postopek, povezan z Majdičevim mlinom, in da je ta dolgotrajen zaradi svoje kompleksnosti. 30. marca 2022 so izdali delno odločbo, s katero so določili odškodnino v obveznicah, a so se denacionalizacijski upravičenci zoper njo pritožili. Ministrstvo je njihovi pritožbi septembra istega leta ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Odločba tako ni postala pravnomočna.

"V ponovnem postopku se dopolnjujejo ugotovitve o podržavljenem premoženju in njegovi vrednosti. Obravnavajo se tudi številni procesni predlogi in pravna sredstva zoper odločitve organa, ki jih vlagajo denacionalizacijski upravičenci. O tem delu zahtevka še ni bilo ponovno odločeno," so zapisali. Ob tem pojasnjujejo, da enotnega dokumenta, ki bi prikazoval celotno aktualno stanje postopka, nimajo, saj je to razvidno iz več upravnih in sodnih odločitev ter nadaljnjih procesnih dejanj.

Poudarili so, da nestrinjanje z odločitvijo upravnega organa samo po sebi ne pomeni nezakonitega, nestrokovnega ali malomarnega ravnanja ter da se pravilnost in zakonitost upravnih odločitev presojata v postopkih s pravnimi sredstvi pred pristojnimi organi. "Upravna enota Kranj pri izvajanju svojih pristojnosti deluje strokovno, zakonito in nepristransko ter odloča na podlagi veljavne zakonodaje, predložene dokumentacije in ugotovljenega dejanskega stanja. Enaka načela so veljala tudi pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja za območje Majdičevega mlina," so zavrnili Grosove očitke.

Navedli so še, da odprt postopek denacionalizacije sam po sebi ne predstavlja avtomatične ovire za izdajo gradbenega dovoljenja. "To je bilo v obravnavanem primeru izdano na podlagi določb Gradbenega zakona, potem ko je organ ugotovil dejansko stanje, ga pravno presodil ter preveril izpolnjevanje zakonsko predpisanih pogojev. Gradbeno dovoljenje je pravnomočno."

So pa potrdili, da so naknadno prejeli vlogo, naslovljeno kot pritožba, ki jo bodo obravnavali "glede na njeno vsebino in skladno s pravili upravnega postopka".